IMG 0889b

 

sg4

 Mati Božja

mati bozja1Marijina cerkev je morala stati že vsaj v 13.stol., saj drugače hriba ne bi imenovali hrib Sv. Marije ali hrib Naše Gospe (pri Kunšperku).

Velika gradbena dela potekajo na hribu v 17. stol., ko povečano cerkev posveti leta 1611 ljubljanski škof Tomaž Hren. Ta cerkev je imela nižjo, ravno krito ladjo, manjši prezbiterij in pritlično zakristijo. Zvonik so ji prizidali istočasno ali nekoliko kasneje, vendar v l. pol. 17. stol.

Vizitacijski zapisnik iz leta 1651 nam govori, da je imela ta cerkev 4 oltarje in leseno pevsko emporo. Še pred koncem 17. stol. so postavili današnji prezbiterij ter hkrati tudi južni pritlični prizidek. Ker je cerkev postala premajhna, so okoli leta 1727 pozidali obe stranski ladji z galerijami, hkrati so dvignili glavno ladjo, jo obokali, zakristiji so prizidali oratorij ter dvignili tudi južni prizidek do višine stranskih ladij. Nato so vdelali še sedanjo pevsko emporo in tako povezali galeriji med seboj. Iz teh let je tudi greda, ki obteka ladjo v notranjščini ter vse kamnito obrobljene lunete na zunanjščini. Takrat so s polžjimi stopnicami uredili dostop v cerkev in na obe galeriji.

mati bozja2

Cvetoča božja pot je zamrla v dobi jožefizma in šele po letu 1860 lahko govorimo o novem poletu, ki sta ga  Sv.goram  dala dva šempetrska župnika: Jurij Stepišnik (1857-1862) in Martin Sevnik (1862 - 1892). Prvi je dal na novo pokriti cerkveni kor in priskrbel nov tabernakelj za glavni oltar ter podobe križevega pota. Sevnik pa je cerkveno stavbo oskrbel z novim venčnim zidcem, dal vzidati nova okna in postaviti nov tron z železno ograjo za Marijin kip. Tomaž Fantoni pa je na novo poslikal glavni oltar, cerkveno ladjo ter nove oltarne podobe sv. Ane, Marije sv. rožnega venca, sv.Antona in sv.Izidorja. Ta dogodek so ovekovečili z napisom v sami cerkvi : (Cerkva Matere božje je bila od l.1868 do 1871 s pomočjo domačih in nekaterih ljudskih dobrotnikov od preč. g. Martina Zevnika župnika in kn.šk.duh. svetovalca, s podporo cehmeštrov Jan. Mošeta in Mat. Jasebeca, po g.Tomažu Fantoniju malariju in podobariju iz Gemone na Laškem, malana prezlačena in za vsem obnovljena. Dobrotniki se pobožnemu spominu vernih romarjev priporočajo".

vratamb1

Glavni vhod v cerkev je pod mogočnim zvonikom, ki v spodnjem delu nadomešča vežo. V veži je tudi bogato profiliran in okrašen glavni portal, ki ima v sredini preklade Marijin monogram, nad njim pa v prizmi letnico 1732.

Sedanja zgodnjebaročna cerkev ima podobo bazilike. Je prostorna, troladijska in meri v dolžino 31 m ter v širino 17 m. Glavno ladjo delijo od nižjih, stranskih 4 pari mogočnih slopov. Nad stranskima ladjama sta galeriji z balustradami, kjer so včasih prenočevali romarji. Srednja ladja ima na zahodu pevsko emporo, ki je prav tako opremljena z balustrado, podpirata pa jo osmerokotna stebriča. Prezbiterij je enako širok in visok kot ladja, trostrano sklenjen in pozidan iz pravilno oblikovanih klesancev. Vanj zreta na koncu empor oba oratorija z dvojnima, kvadratnima oknoma.

strop1

Cerkveno notranjščino je poslikal, kot smo že omenili, Tomaž Fantoni. Od vhoda si na oboku ladje sledijo na levi strani prizori: sv.Pavel na poti v Damask zagleda Marijo z Jezusom; čudež v Kani Galilejski; Marija sreča Jezusa s križem; Marija skupaj z apostoli sprejme Sv.Duha. Na desni pa se vrste: izgon iz raja in napoved žene, ki bo kači strla glavo; papež Pij IX. leta 1854 razglasi Marijino brezmadežno spočetje; Marijino objokovanje pod križem; Marija in Jezus varujeta sv. Cerkev, pozidano na skali, sredi kipečih  valov. Na oboku prezbiterija je naslikano Marijino vnebovzetje, ob straneh pa so uprizoritve iz Marijinih litanij. V stranskih ladjah so na stenah uprizorjena razna uslišanja, ki so se zgodila na priprošnjo svetogorske Marije. Tukaj je tudi slika zmage nad Turki pri Lepantu in ustanovitev cerkve Marije Snežne v Rimu. Avtor poslikav v stranskih ladjah ni znan in tudi njegove podobe so preprostejše od Fantonijevih. Mogoče sta avtorja teh podob slikarja Marko in Čeh, ki sta popravila in deloma na novo poslikala spodnji del cerkve.

oltar2

Bolj kot freske pa nas pritegne glavni oltar, ki ga obdaja kamnita balustrada. Oltar je sestavljen iz dolge, iz kamna zidane menze in lesenega nastavka, ki kipi kvišku in se s svojo višino skoraj dotika stropa prezbiterija. Na menzi v sredini stoji neoromanski tabernakelj, ki ga je priskrbel župnik Stepišnik. Zadaj za njim pa se v treh nadstropjih pred nami zvrstijo glavni dogodki iz Marijinega življenja. Nad tabernakljem v polkrožni niši stoji na luni Marija Kraljica z žezlom v levici in z otrokom v desnici. Levo in desno od nje za ograjo muzicirajo angelčki na harfo, gosli, bas, bobne, orgle, trobento in klarinet. (Niso več ohranjena vsa glasbila.) Spredaj plavata dva angela svečenosca, ob strani pa stojita po dva večja angela, nosilca znakov Marijinega brezmadežnega spočetja: hiše zlate, Davidovega stolpa, vrat nebeških in skrinje zaveze. Obok prekrivajo oblački in  glavice angelčkov. Leta 1980 so ta del oltarja restavrirali in ugotovili, da je to najstarejši del oltarja in verjetno izhaja še iz prejšnje cerkve. Stepišnik je še videl na zadnji strani oltarja  letnico 1693.

mrojstvo

Levo in desno od polkrožne niše stoji po osem kapitlov, od katerih sta zadnja dva ovita. Pred njimi stojijo z leve proti desni: Zaharija, Jožef, Janez Krstnik in Elizabeta. Ves ta del je slavospev Brezmadežni, Kraljici angelov, Kraljici nebes in zemlje. V drugem nizu imamo v sredini prizor Marijinega rojstva. Ana leži v postelji v mogočni sobani, ob njej je Joahim, njenemu novorojenemu otroku pa streže 7 dekel. Pod visokim sobnim obokom se zibljeta dva angela in nosita lilijo, znak brez madeža rojene Device. Pod sliko je napis: ALTARE AUCTORITATE APOSTOLICA QUOTIDIE ET IN PERPETUUM PRIVILEGIATUM IN SUFRAGIUM ANN. Romae ad S.Petrum 3.Marzii 1871. V temenu loka plava nad sliko Sv.Duh. Z leve proti desni stojijo pred stebri: Marija Kleofova, Janez Evangelist, Jakob Starejši, Marija Saloma; na skrajnih koncih pa za pultom klečeča Devica Marija ter nadangel Gabriel - torej skupina oznanjenja. V tretji vrsti je v sredini prizor Marijinega kronanja v nebesih. Med stebri si od leve proti desni sledijo: Jožef Pravični, Suzana, Jakob Starejši, Juda Tadej, Esmerija in Simeon. Tik pod stropom sta na ogredju še Jese z malim Davidom in David z liro, vmes pa štirje puti. Tako je na oltarju zbrano Marijino sorodstvo - CON SANGVINITAS CHRISTI. V spodnjem delu je bil oltar na novo pozlačen že leta 1905, ko je dobil tudi nove svečnike. Oltar je posvečen trem Marijinim praznikom v letu: rojstvu - 8.9., oznanjenju - 25.3. in vnebovzetju - 15.8.

roznovenski oltar

V ladji je k slopom prislonjenih 6 stranskih oltarjev. Prvi na levi je posvečen sv.Ani. Njeno oltarno podobo je preslikal Tomaž Fantoni. Levo in desno pa sta še kipa Zaharije in Janeza Krstnika. Drugi oltar je posvečen sv. Florijanu in nosi leseni kip svetnika, ki z golido gasi gorečo cerkev. Tretji oltar v tem nizu je posvečen sv. Antonu Puščavniku. Oljno podobo je naslikal Tomaž Fantoni. Oltar pa krasita še kipa sv. Blaža in sv. Urha.

V desnem nizu oltarjev je prvi posvečen Mariji sv. rožnega venca. Oltarno podobo je naslikal Tomaž Fantoni; obdana  je s 15 okroglimi medaljoni rožnega venca, levo in desno pa sta še kipa sv. Dominika in sv. Vincencija Fererskega. Drugi oltar  je posvečen sv. Frančišku Ksaveriju, ki ga kaže umirajočega s križem v roki. Zadnji oltar je posvečen sv. Izidorju, ki ga je Fantoni naslikal s plugom in dvema angeloma. Ob straneh sta še kipa sv. Petra in sv. Andreja.

Oltarji so iz tretje četrtine 18. stol. Obnovljeni so bili okrog leta 1870. Vsi imajo zidano menzo, levi in desni v vrsti sta skoraj enaka.

marija2

Največkrat pa oko romarjev pritegne Marijin prestol v ladji. Mnogo bliže jim je kot glavni oltar in k njej se zatekajo s svojimi težavami ter priprošnjami. Župnik Sevnik je dal za Marijin kip urediti nov prestol, ki ga je obdal z novo železno ograjo. Kip v njem je star, a popolnoma predelan; prikazuje pa nam Marijo z Jezusom v naročju. Zanimivost je, da kip preoblačijo, in da imata Marija in Jezušček shranjenih okoli 30 različnih oblek.

Levo od prestola je baročna prižnica, ki je bila restavrirana leta 1979. Prednje polje krasi doprsni Jezus s kroglo v levici, medtem ko z desnico blagoslavlja. V pokončnih ovalnih medaljonih sta Janez in Matej. Ograjo dostopa na prižnico krasita v manjših ovalih Marko in Luka, zadnjo steno pa Mojzes s tablama v rokah. Na strehi je doprsni kip  Kristusa Kralja, obdanega z žarki, oblački in glavicami angelcev. Prižnica je lep primerek poznega baroka tretje četrtine 18.stol.

Na pevski empori so tridelne orgle iz 1.pol. 18. stol. Leta 1740 jim je celjski orglar Janeček dodal pedal. Leta 1994 so bile obnovljene pod vodstvom Restavratorskega centra iz Ljubljane. Orgle imajo sedaj 14 registrov.

lovrenc

Razen vsega naštetega hrani cerkev tudi več zaobljubnih podob, med katerimi so najstarejše: iz leta 1680 (ženi se je spotaknil konj in pada v prepad), 1691 (bolnica v bolniški postelji se priporoča Mariji), 1696 ( klečeča žena), 1779 (prebivalci Župeče vasi v župniji sv.Lovrenca prihajajo na Sv.gore v procesiji po pomoč zoper živinsko kugo). Slika je zanimiva zaradi noš, oblike hiš in samih Sv. gor. Tukaj vidimo med Boštjanovo in Lurško kapelo še en manjši objekt, verjetno kapelico, ki pa je danes ni več. Slika je bila restavrirana leta 1979 in visi  sedaj nad portalom vkropilnik zakristijo. Ena izmed votivnih podob se nahaja v Posavskem muzeju Brežice.

Na vsaki strani vrat je po en kropilnik in oba nosita letnico 1652.

V Marijini cerkvi sta tudi dve kripti. Prva je pod velikim oltarjem in je nastala ob pozidavi današnjega prezbiterija, druga pa je v bližini prestola Matere Božje.

Cerkev je imela nekoč 3 zvonove, a je dva (srednjega in manjšega) leta 1917 pobrala vojska. Leta 1924 je bil potegnjen v zvonik nov zvon s podobo Matere Božje dobrega sveta. Že leta 1969 so cerkveni zvonik prekrili z bakreno pločevino. Leta 1982 sta bila na cerkvi zamenjana celotno ostrešje in kritina. (Nova streha nosi okrog 20.000 opek.) Leta 1990 so zaradi preprečevanja vlomov namestili varnostne naprave.

Glavni vir vseh besedil na spletni strani Svete gore:
Lucija Zorenč, Svete gore z okolico, Ljubljana 1996
Foto: Damjan Kejžar, KP