sg2a

Med Martinovo in nedeljo Kristusa Kralja smo obhajali nedeljo jubilantov. 60 let sta praznovala Marija in Franc Dragovan. Srečanja so se udeležili Terezija in Franc Debelak ter Jožica in Krešimir Špoljar, ki praznujejo 55 let skupnega življenja. Med zlatoporočenci sta letos Jurij in Cilka Muranič. Srebrno poroko so letos obhajali Marjan in Damjana Fendre, Irena in Robert Umek Babič, Franc in Alenka Zorenč, Marica in Jovo Zorić. Najmlajši par na srečanju sta bila Petra in Vladimir Zorko, ki sta se poročila pred petimi leti. Vsem letošnjim jubilantom iskreno čestitamo in jim želimo zdravja, ljubezni ter medsebojnega spoštovanja še na mnoga leta. foto galerija

V letošnjem letu se veroučenci osmega in devetega razreda pripravljajo na birmo. Uspeli smo dobiti skupino animatorjev iz Amerike, ki so se dva vikenda posvečali našim birmancem. Doživetje je bilo nepozabno. Na drugačen način so nam predstavili vero, v kateri smo z njimi bratje in sestre, čeprav živijo na drugi strani Atlantika. fotografije

Tudi letos smo oratorij v naši župniji imeli konec avgusta. Voditeljica Janja Kunej je zbrala animatorje že prej, da so pripravili vse potrebno. Oratorij smo vsak dan začeli s himno in dvigom zastave. Glavna oseba oratorija je bila letos Marija, Jezusova in naša mati. Marijo smo spoznavali preko gledališke igre animatorjev. Po katehezi smo ustvarjali v delavnicah. Pridne kuharice so nam vedno pripravile dobro kosilo. Popoldne je bil čas za igro. Zadnji dan smo se peš odpravili na romanje k Mariji na Svetih gorah. Še prej smo se igrali na kmetiji Osojnik. Pridružil se nam je gost - župnik iz Pišec dr. Janez Kozinc. Spregovoril je o tem, kako je njega Bog poklical. Na razpolago je bil tudi za sveto spoved. filmček dogajanja

Mesec maj je za naše veroučence najlepši mesec, saj se vsak dan zbiramo pri šmarnicah. Hkrati se drugi razred pripravlja na prejem zakramenta prvega svetega obhajila. Slovesnost smo obhajali 28.5. 2017. Očetje so postavili slavolok. Mame so nasadile cvetlično gredo. Ta jih bo spominjala. Tako, kot je rožice potrebno zalivati, pleti, gnojiti, tako in še bolj je potrebno skrbeti za otroke, ki so pristopili k prvemu svetemu obhajilu, da se bodo lahko razcveteli in bodo lepo uspevali. V letošnjem letu so Jezusa prvič prejeli: Sara, Jerca, David, Sara, Nejc, Kaja in Miha. Vsem iskreno čestitamo in upamo, da bodo tudi v prihodnje lepo sodelovali v našem župnijskem občestvu.

obhajilo17si

krizevpot17i

Tudi letos smo se na prvo postno nedeljo zbrali na Svetih gorah na križevem potu. Tako bo tudi v prihodnje. Sodelovala sta prvi in deveti razred. S trudom, ki je potreben za osvojitev Svetih gor, želimo pokazati, da bodo dejavno sodelovali z božjo milostjo, ki nam jo naklanja v tem svetem času priprave na veliko noč. foto

Umrl je gospod župnik Martin Panič                                  FOTO KRONIKA 1968-85

panic5aV Domu Janka Škrabana v Beltincih, kjer je živel zadnje mesece, je v sredo, 15. februarja 2017, umrl duhovnik Martin Panič. Rojen je bil 3. oktobra 1925 v Podgradju v župniji Ljutomer. 29. junija 1957 je bil v Mariboru posvečen v duhovnika. Služboval je kot kaplan pri Sv. Juriju ob Ščavnici in v Rogaški Slatini. Od leta 1967 je bil župnik v župniji Sv. Peter pod Svetimi gorami. Nekaj časa je soupravljal še župniji Podsreda in Polje ob Sotli. Bil je tudi dekan dekanije Kozje, član Duhovniškega sveta mariborske škofije. Prejel je naziv častni konzistorialni svetovalec (1988), decanus emeritus (1991) in častni kanonik (1993). Po upokojitvi je živel v domači ljutomerski župniji, kjer je zavzeto pomagal v pastorali. Zaradi bolezni je zadnje mesece preživljal v Domu Janka Škrabana v Beltincih, kjer je potrpežljivo in vdano v Božjo voljo prenašal svoj križ. Telo pokojnega duhovnika so pripeljali v župnijsko cerkev pri Sv. Petru pod Svetimi gorami v četrtek ob 12.00 uri. Ob 17.00 je bila maša, ki jo je vodil njegov ljutomerski rojak Jože Vengust. V petek, 17. februarja ob 14.00 je bila sveta maša zadušnica, ki jo je vodil murskosoboški škof dr. Peter Štumpf in po njej pogreb na pokopališču Bistrica ob Sotli, ki ga je vodil celjski ordinarij dr. Stanislav Lipovšek. FOTO POGREB

pridiga murskosoboškega škofa dr. Petra Štumpfa

            Spoštovani gospod celjski škof, dr. Stanislav Lipovšek; spoštovani nečak pokojnega župnika Martina Paniča, gospod Martin Pušenjak; spoštovani tukajšnji župnijski upravitelj gospod Damjan Kejžar; spoštovani duhovniki in sestre redovnice; spoštovani pokojnikovi sorodniki; spoštovani bratje in sestre!

              K Svetemu Petru pod Svetimi gorami se je iz Ljutomera vrnil dobri pastir, nekdanji tukajšnji župnik in dekan, častni kanonik gospod Martin Panič. Tukaj, med svojimi ljudmi, je gospod župnik Martin hotel zaključiti svojo zemeljsko pot. Čeprav se je pred skoraj 11 leti poslovil od vas, dragi farani sv. Petra in se preselil v zasluženi pokoj v Ljutomeru, je gospod župnik Martin pustil svoje srce in misli tukaj. Danes se izpolnjuje njegova želja, da se dokončno vrne tudi njegovo mrtvo telo in tukaj med vami najde svoj počitek. Moram vam iskreno priznati, da bi tudi v soboški škofiji, predvsem pa v Ljutomeru,  radi imeli še naprej gospoda župnika Martina med nami. Dobri Bog nas je v njem res močno blagoslavljal. V gospodu župniku Martinu smo spoznavali Kristusovo naklonjenost in skrb za nas. V njegovi duhovniški podobi smo duhovniki in škof gledali, kakšni bi mi morali biti, da bi bili bolj podobni Kristusu.

      Po besedah apostola Jakoba se je v gospodu župniku Martinu njegova vera dopolnjevala z dobrimi deli in dobra dela so pričevala župnikovo vero (prim Jak 2, 14-26). Gospod župnik Martin se ni nikoli bahal z vero brez del. Raje je iz svojih del pokazal na svojo vero. Tako je bil opravičen pred Bogom iz vere in iz svojih del. Neštetokrat je v pridigah in v osebnih pogovorih dejal, da so vsa dela mrtva in nepotrebna, če v njih ni vere in ljubezni do Boga in do ljudi.

            Svojo pot življenja in vere je gospod župnik Martin pričel v ljutomerski župniji, 3. oktobra 1925. Nekajkrat mi je dejal, da ni nikoli mislil, da bi postal duhovnik. Ni se imel za vrednega, da bi smel biti duhovnik. Bolj se je videl kot kmet na domači zemlji. Dobri starši in tedanji ljutomerski župnik gospod Andrej Lovrec pa so ga opogumili, da je stopil na pot priprave na duhovništvo.

Bogoslovje je študiral v Djakovu in bil 29. junija 1957 v Mariboru posvečen v duhovnika. Letos bi torej bil gospod župnik Martin biseromašnik. Po duhovniškem posvečenju je bil štiri leta kaplan pri sv. Juriju ob Ščavnici, nato štiri leta kaplan v Rogaški Slatini. Od leta 1967 pa do 1983 je bil župnijski upravitelj tukaj pri Sv. Petru pod Svetimi gorami, vmes je bilo eno leto tudi soupravitelj župnije Podsreda in 12 let vikar namestnik župnije Polje ob Sotli. Redni župnik župnije Sv. Peter pod Svetimi gorami je postal leta 1983. Službo župnika je opravljal do 10. avgusta 2015, ko se je upokojil in odšel v zasluženi, vendar pastoralno zelo aktivni pokoj v domačo župnijo Ljutomer. Gospod župnik Martin je bil tudi 10 let dekan dekanije Kozje. Leta 1998 ga je mariborski škof dr. Franc Kramberger imenoval za častnega konzistorialnega svetovalca mariborske škofije, leta 1983 pa za častnega kanonika.

       Poleg župnije je gospod župnik Martin skrbel tudi za starodavno in častitljivo romarsko pot na Svetih gorah. Z oznanjevanjem Božje Besede je privabljal ljudi iz vse Slovenije in celo iz Hrvaške. Duhovniška gorečnost ga je gnala, da je kot pridigar na ljudskih misijonih prepotoval mnoge slovenske župnije. Bog mu je dal čudoviti dar, da je z besedo preroka nagovarjal množice in tako spreobračal mnoge, da so zopet našli pot do vere in se pomirili z Bogom. Za župnijo sv. Peter in za Svete gore je gospod župnik Martin skrbel, kot skrbita dobra oče in mati za svoje otroke. Obnavljal in vzdrževal je župnijsko cerkev, župnišče in svetišča na Svetih gorah.

         Takšno duhovniško pričevanje in delo je bilo spodbuda tudi nekaterim fantom, da so lažje prisluhnili Božjemu klicu in so stopili na pot duhovništva: nečak Martin Pušenjak, župnik v Ljubnem ob Savinji; salezijanec Jože Kramer, ki je bil moj predhodnik v župnij Zabukovje nad Sevnico; Bernard Geršak, mariborski stolni kanonik in Jože Vehovar, župnik in dekan v Rogaški Slatini.

           V življenju gospoda župnika Martina je Božja Mati Marija imela posebno mesto. V molitvi rožnega venca in pri duhovniškem delu v senci njenega svetišča na Svetih gorah ga je Mati Marija učila, kako naj gleda na življenje, kako naj se sooča s preizkušnjami, kako naj ohrani pogum pred ljudmi, ki niso bili naklonjeni veri. V svojem sinovskem odnosu do Božje Matere Marije je gospod župnik Martin pričeval, kako zelo je svoboden v svojih izbirah in odločitvah, ki so bile vedno zelo iznajdljive in hkrati zelo modre. Ker je popolnoma zaupal Jezusu in Božji Materi Mariji, je gospod župnik Martin bil miren, veder in zvest duhovnik. S svojo duhovniško besedo je med ljudi prinašal mir in pomiritev.

Slišali smo v evangeliju Jezusa, ki pravi, »če hoče kdo iti za menoj, naj se odpove sam sebi in vzame svoj križ ter hodi za menoj« (Mr 8, 34). Gospod župnik Martin ni rad govoril o svojih tegobah in svojem trpljenju. Raje se je zanimal za trpljenje ljudi in tako s svojim križem in s križem ljudi hodil za svojim Gospodom Jezusom, da bi rešil svoje življenje in življenje mnogih, ki jim je oznanjal Gospodovo Besedo in jim delil svete zakramente.

Skoraj enajst let je gospod župnik Martin preživel v domači župniji Ljutomer, kjer je nadaljeval goreče duhovniško življenje in delo. V Ljutomeru je rad povedal, da mu nič ne manjka in se dobro počuti. Zadnji križ, ki ga je obtežil, je bila starostna oslabelost. Svoj počitek je poiskal v Domu Janka Škrabana v Beltincih, kjer je v sredo, 15. februarja, v dopoldanskih urah zaključil svoj zemeljski tek. Za gospoda župnika Martina se je tako pričela brezčasna blažena večnost. Umiranje gospoda župnika Martina je bilo mirno. K dobremu Bogu je odnesel zelo polno prtljago biserov prelepega duhovniškega življenja in pričevanja.

Kdor nenehno živi z Gospodom Jezusom, ta se ne boji srečanja z Njim v nebesih. Gospod župnik Martin mi je večkrat priznal, da so bili zanj najlepši trenutki dneva, ko se je vsakodnevno po sveti maši v daljši tihoti zahvaljeval Jezusu v tabernaklju za milostne darove svete maše, ki jo je pravkar obhajal.

Kakšen duhovni testament nam zapušča gospod župnik Martin? Mislim, da samo dvoje: Mir in ljubezen. Ta patriarh med slovenskimi duhovniki vabi škofe, duhovnike, redovnike in redovnice ter vse Božje ljudstvo, da bi med seboj živeli v miru in v ljubezni. V miru in ljubezni je možno skupaj hoditi po poti vere. V miru in ljubezni je možno skupaj kaj dobrega napraviti. V miru in ljubezni je možno tudi skupaj nositi križ trpljenja in drugih preizkušenj. Mir in ljubezen sta kot dve roki, ki se sklepata v molitev za dobre krščanske družine, za nove duhovne poklice, za edinost Cerkve in tudi za pomiritev tega sveta. 

V miru in ljubezni tudi sedaj darujemo to sveto mašo, da bi gospod župnik Martin v nebesih končno okusil blaženi večni mir in blaženo ljubezen v srcu nebeškega Očeta.

Spomin na gospoda župnika Martina in spomin na njegovo duhovniško življenje in delo naj bo za vse nas blagoslov in milost! Amen.

slovo v imenu Dekanije Kozje - prodekan Niko Marovt

slovo v imenu ljutomerske župnije - Branko Hrga

Blagre vere, upanja in ljubezni smo zadnje desetletje tuzemeljskega bivanja gospoda Martina Paniča bili deležni kot sopotniki in sogovorniki tudi župljani Župnije Ljutomer.

Plemenitost je izkazoval kot pokončen in klen duhovnik, skozi vsakdanjo razdajanje ljubezni do bližnjega, do sočloveka, v prepričanju, da nihče od nas ne živi samo svojega, osebnega življenja, temveč tudi življenje svojega časa, vrednot življenja skupnega občestva ...

Da verovanje ni samo prepričanje, ni svetovni nazor, ni hotenje, ne dognanje razuma, marveč je milost … in da je vsak od nas po tej milosti v vero poklican, so izpričevale njegove vnete pridige. Globoka vera in dobrota, ki ju naj izkazujemo vedno in povsod, nas vodita k Bogu, nas delata boljšega, bolj popolnega, čistejšega, dvigujeta v poveličanje, vodita k večnemu.

Tja kamor je odšel od nas, gospod Martin, v njegovem in našem globokem prepričanju, ki pravi: za tistega, ki je pripravljen na smrt, smrt ne bo prišla kot poraz, ampak kot zmagoslavje in najveličastnejši trenutek življenja … kot vhod k zadnjim skrivnostim … k svojim dragim, k očetu.

Spoštovani, gospod Martin, v imenu župnijskega občestva Ljutomer in župnijskega občestva Sv. Jurij ob Ščavnici, vam ob slovesu namenjam zahvalo in spoštovanje za vse, kar ste nam dali s preprosto besedo – hvala, ki je odsev in odmev vaše skromnosti in dobrote.

Naj vam bo stari blagoslov popotnica v večnost:

Naj vam vaša pot pride prijazno naproti. Naj vam veter krepi pleča. Sonce naj vam gladi in greje obraz. Dež naj rahlo napoji vaša polja. In dokler se spet ne srečamo, naj vas Bog varuje v svoji mehki dlani!

slovo v imenu občanov - župan Franjo Debelak

Spoštovani gospod župnik in častni občan občine Bistrica ob Sotli, naš dragi Martin Panič!

Danes se od vas poslavlja kar nekaj generacij Šempetrank in Šempetranov, ki ste nas v skoraj 39 letih vašega službovanja v naši fari vzgajali in sooblikovali. Vaša vzgoja ni bila samo v besedi, ki je bila vedno jasna in odločna.  Ne! vaš vzgled bil tisti, ki nas je plemenitil. Bil ste duhovnik v najboljšem pomenu te besede. Duhovnik, ki je na vsakem koraku izkazoval svojo globoko vero, zaupanje in spoštovanje vseh in vsakogar, ki se je pojavil na vaši poti. Bil ste človek, ki je živel kot asket, ki ni hlepel po slavi, ampak je skromno pa vendar odločno branil, zastopal in pridigal poštenost, vero in zaupanje.

Martin Panič bil ste tudi gospodar, in to takšen pred katerim so tudi največji Šempeterski gospodarji pokimali z glavo. S takšno vnemo in ljubeznijo ste skrbeli za vse cerkve v naši fari, da ljudje enostavno niso mogli mimo tega, da se nebi temu pridružili.  Zraven farne cerkve sv. Petra, cerkve svetega Križa, je bila vaša velika ljubezen posvečena tudi vsem cerkvam na sv. Gorah, še posebno največji Marijini cerkvi, kateri ste se pogosto tudi priporočali. Vaše zaupanje v božjo pomoč je bilo tako veliko, da se niste ustrašili niti največjih posegov in negotovosti zaradi vremena, ko so bile strehe odprte. Bil ste zraven pri vsakem delu ob vsakem času.

Pa vam kljub temu ni zmanjkalo časa za obiske svojih faranov na domu, še posebej starejših in onemoglih, pa naj bo to s kolesom, motorjem ali avtomobilom.  Z veseljem ste se pridružili na krstih, birmah in porokah – vedno vesel iskriv in družaben.

Tudi po vaši upokojitvi ste se radi vračali nazaj, k nam, domov. Po toliko letih predanega dela ste naš kraj vzel za svoj. Lahko smo in zanesljivo tudi smo! ponosni, da si je naš gospod Martin za svoje zadnje tuzemeljsko poživališče izbral Svet Peter pod Svetimi gorami. Tukaj med nami!

Danes za vami žalujemo gospod, vendar hkrati tudi dobro vemo, kaj bi rekel sam: Ne žalujte, veselite se, ker je končno prišel čas mojega plačila. S svojo globoko vero nam je to vseskozi dopovedoval.

Martin Panič kot duhovnik ni želel veliko rož in tu sveč ne. Rože ovenijo in sreče pogorijo je pravil. Molitev – molitev je tista, ki ostaja.

Dragi farani, dragi občani, duhovniki in škofje, dragi vsi, ki ste ga spoštovali in cenili:

v imenu občine Bistrica ob Sotli, svetnice in svetnikov, ter v svojem osebnem imenu vam vsem izrekam iskreno sožalje.

 

slovo v imenu faranov - dr. Franca Božička

Spoštovani gospod Panič

Ko so vas ob formalni upokojitvi in vrnitvi v svoj rojstni kraj,  sprejeli rojaki, so med množico lepih misli tudi izrekli stavek: »Končno se je vrnil naš misijonar«.

Kasneje v pridigi pa ste povedali, da ste se  res vrnili domov,   da pa vaš pravi dom ostaja  v Svetem Petru pod sv gorami, Šempetru, Bistrici, ki ste ga, kakor tudi njegove farane, to se pravi nas, vzljubil in kamor ste se končno sedaj vrnili.  

Mi, vaši farani; vsi, takšni in drugačni, smo  bili vse od vašega prihoda v kraj in do konca vašega življenja, in trdno upam tudi onkraj  neskončnosti, kjer boste zagotovo naš velik priprošnjik, vaši.  Ljubezen ste nam izkazovali na različne načine, vselej s ciljem, da bi ne stopili s poti pristne vere, katere odsev na tem svetu je zagotovo poštena ljubezen, pa naj bo to ljubezen do bližnjega, do dobrin, ki so nam jih pustili predniki, predvsem pa ljubezen in pripadnost do lastne družine.

V nas ste vlagali svoje trdno prepričanje  o  bistvu življenja prej in potem, svoje radosti, tudi svoj trdni jaz. Mnogi, ki smo danes tukaj,  smo učenci vaše ne le zgolj verske ampak tudi čisto življenjske vzgoje, ki ni vzgajala hlapcev ampak osebnosti z trdno in lastno hrbtenico. Bili ste nam luč,  ki nam je kazala pot k smislu in  hkrati vzor, kako  brez strahu priznati kdo in kaj smo in  si brez strahu upati slišati, kakšni bi morali biti.

Razmišljam  o  časih, ko sem bil še vaš ministrant, potem vaš zdravnik, ko sem postal prijatelj vas in vaših domačih iz Ljutomera.  O časih, ko  ste spremljali  mnoge domala vse  življenjske prelomnice moje družine in jim pridodajali svoj blagoslov in nazadnje o zadnjih srečanjih z vami v domu v Beltincih, ko so vam telesne moči začele resnično pešati. A misel vam je ostajala čista in niste mogli, da me nebi najprej povprašali po Vesni, ki ste jo imeli že iz njenega otroštva neizmerno radi,  po otrocih in potem po mnogih vaših šempeterskih prijateljih, ki ste jih  očitno  ves čas nosili v svojem srcu.

Veliko se je v vseh letih zgodilo. In vi ste bili vselej tam, kjer so  vas  farani in mnogi drugi, najbolj potrebovali.  Vaše doživete pridige in izpovedi lastnih čustev, ko ste obujali pristne spomine na svojo mamo, so bili biseri za oblikovanje naših verskih in čisto človeških čustev. Spretno ste znali pomagati priskrbeti ubogemu streho nad glavo, grešnega potegniti iz  zemeljskega in  duhovnega blata, brez strahu ste se lotili obnove naših cerkva, vzgoje mladine  in tako naprej.  Bili ste naš blagoslov.

Sedaj ste zopet med nami, naš  misijonar. Ob  zadnjem slovesu vam v svojem imenu, v imenu moje družine in vseh vaših faranov, ki ste nam skozi desetletja kazali smiselno pot življenja,  povem,  da smo vas imeli  vedno neizmerno radi.

Verjamem, da ste že prestopili  mejo nam  razumljivega sveta,  da ste že v dimenziji nekega prostora v katerega upam in  ki pa ga ne znam niti slutiti. Verjamem, da boste tam srečali  tudi naše, ki smo jih in jih bomo do konca  tudi mi, ki še čutimo telesno življenje imeli neizmerno radi.  Tudi njim, vsem in vsakemu posebej prinesite žarek naše ljubezni in upanja. 

V imenu vaših Šempetranov še enkrat neizmerna hvala.

Sorodnikom pa iskreno sožalje.  Imel vas je neizmerno rad!

Ob pogrebu častnega kanonika g. Martina Paniča ste darovali:

družina Gregurič za mašo, družina Požek iz Črešnjevca za mašo, družina Vesne Zabukovšek iz Žič za mašo, družina Ceraj iz Golobinjeka za mašo, svetnica in svetniki ter župan občine Bistrica ob Sotli 150 za Cerkev, družina Fendre za mašo, družini Štrlek in Geršak iz Srebrnika za mašo, Kunst Srečko z družino 50 za Cerkev, farani iz Dekmance 2 maši za nove duhovniške poklice, Pregrad Jože z družino za mašo, družina Malus in Ivana Geršak 40 za Cerkev, družina Klakočer iz Polja 50 za Cerkev, Požek Vida 10 za Cerkev, Požek Srečko 10 za Cerkev, družina Požek 20 za Cerkev, Romih Milena za mašo, Lipej Erika 20 za Cerkev, družina Kunej iz Hrastja 40 za Cerkev, župnijski svet maša za nove duhovne poklice in 30 za Cerkev, pranečakinja Simona z možem Davidom za mašo, družina Špeljak mašo za nove duhovne poklice, spodnje Trebče 30 za Cerkev, Lepan Regina za mašo, člani Karitasa Šempeter za mašo, Vehovar Ana 50 za Cerkev, Vehovar Miran 50 za Cerkev, farani Gomilskega 40 za Cerkev, Zorenč Alojzija iz Trebč 20 za Cerkev, farani Polja ob Sotli za 2 maši, Milka iz Rogaške za mašo, Darja iz Rogaške za mašo, Kovačičevi iz Rogaške za mašo, družina Močilnik iz Šentvida 50 za Cerkev, Turk Marija 10 za Cerkev, Anica in Mimica za mašo, Pristošek Marija 20 za obnovo cerkve, Pečnik Milka 30 za Cerkev, družina Pratengrazer 50 za Cerkev, Sinkovič Slavko 20 za Cerkev, Marjan in Jožica Ljubek 20 za Cerkev. Vsem darovalcem iskren Bog lonaj!

oratorij16i

Otroci in mladi v Šempetru so letošnje zadnje počitniške dni izkoristili za druženje na Oratoriju župnije Sveti Peter pod Svetimi gorami. Na cerkvenem dvorišču in v okolici so veseli otroški obrazi rajali v zanimivem programu, katerega rdeča nit je bila povzemanje sporočil, ki jih je človeštvu prispeval literarni junak Ostržek.

 

To je bil za šempetersko župnijo že sedmi oratorij zapovrstjo in še vedno v njem sodeluje precej mladih, ki so zraven vse od začetkov. Sprva v vlogi udeležencev, zdaj v vlogi animatorjev, ki si prizadevajo otrokom pripraviti čim bolj zanimiv program. Letošnji se je odvijal od srede do petka, v njem so se družili otroci od štestega leta starosti, pa mladina vse tja do starosti nekaj čez dvajset let. Oratorij je potekal po ustaljenem urniku, tako so dan pričenjali z dvigom zastave in prepevanjem oratorijske himne, nadaljevali z molitvami, katehezami in igrami, delavnice so bile prepuščene ustvarjalnemu, športnemu in glasbenemu druženju. Kot je povedala Teja Tavčer, ena izmed animatork, ki na oratoriju sodeluje že vse odkar jih prirejajo v šempeterski župniji, so letošnje tridnevno dogajanje namenili trem tematsko različnim druženjem. Prvi dan so izvedli delavnice v učilnici, drugi dan je potekal v znamenju vodnih iger, zadnji dan pa je bil izletniško naravnan. V jutranjih urah so se odpravili na pohod proti Davjeku, imeli tam mašo, po tem pa krenili mimo sv. Križa na odbojkarsko igrišče v Polju, kjer so imeli športno druženje. Oratorijske dneve so seveda zaključevali s povzemanjem vtisov celodnevnega dogajanja ter spustom zastave.

Letošnji oratoriji, ki otroke in mladino družijo po mnogih slovenskih župnijah, so potekali pod geslom »Zdaj gre zares«. Vrednote, pobožnost ter prostočasno druženje, čemur je oratorij namenjen, so krepili ob zgodbi literarnega junaka Ostržka. »Literarni lik se v zgodbi počasi prelevi v dečka, vendar ta proces ni tako preprost. Pot njegove odraščanja se vije med dobrimi sklepi in vsakodnevnimi skušnjavami, ki jim vedno znova podleže. Ob strani mu stojijo oče Pepe, vila Plavolaska in Murn Modrec-njegova vest. Šele ko zmore svoje dobre želje in sklepe tudi uresničiti, se Ostržek spremeni v dečka, osebo. Ostržek ob koncu oratorija ni več lutka, temveč človek, ki se ravna po vrednotah družine, želje po učenju, delavnosti, resnicoljubnosti in odgovornosti. Ostržkovo odraščanje, njegovi vzponi in padci so pot, ki jo mora prehoditi vsak izmed nas, zato se v njem lahko prepozna vsak otrok in mladostnik,« so zapisali o sporočilnosti zgodbe. In kaj so z oratorija povzeli udeleženci v šempeterski župniji? Teja Tavčer pove, da so jih je zgodba vodila k spoznavanju mnogih vrednot, nemalo prijetnih vtisov pa se je nabralo skozi delavnice in druženje. Oratorij so zaključili v nedeljo s predstavitvijo pri sveti maši, ob tem so se zahvalili župniku in kuharicam, ki so pripomogli, da je oratorij lahko uspel. Emilija Štrlek

foto 1 dan foto 2 dan foto 3 dan

Pevke otroškega cerkvenega pevskega zbora in dekliškega cerkvenega zbora La Vita in oratorijski animatorji  že vrsto let nekaj poletnih dni preživijo na letovanju v minoritskem samostanu v Piranu. Dan smo pričeli s sveto mašo, pri kateri so sodelovale naše pevke. Ob kopanju smo si našli čas za ustvarjalne delavnice, večerne sprehode in olimpijado. Bilo je nepozabno. Več v kratkem filmčku.

SVETE GORE BIRMA1i

V svetem letu usmiljenja smo imeli birmo na Svetih gorah. V veri je bilo potrjenih 30 birmancev. Obred je vodil celjski opat Marjan Jezernik. Skušnjo pred birmo je opravil naddekan Andrej Grobelnik iz Rogatca. Zakrament pokore je poleg domačega župnika delil Vlado Leskovar, župnik z Bizeljskega. Na slovesnosti sta prepevalal zbor Svetogorskih pevcev in dekliški zbor La Vita.