Zopet smo pri Mariji, naši nebeški materi

Zakaj smo semkaj prišli?

Prišli smo, da Mariji izpovemo našo vdanost, zahvale za njeno posredovanje za nas pri njenem sinu Jezusu Kristusu, da ji izrazimo našo ljubezen, obenem da ji potožimo naše težave, bolečine, skrbi in jo prosimo, da nas varuje, da preko nas razgrne svoj materinski plašč.

Marijino vnebovzetje je dan veselja. Dogmo o Marijinem vnebovzetju je razglasil papež Pij XII., leta 1950. To je bil čas po grozotah druge svetovne vojne in povojnih pokolih in obračunavanjih: Hotel je pokazati na nedotakljivost človekovega dostojanstva. Marija je bila v nebesa vzeta z dušo in telesom. Človek je čudovito bitje, v sebi pa nosi človeško dušo.

Nekateri danes radi zagovarjajo, da ima tudi rastlina ali žival »tako imenovano« dušo. Prav, človeška duša pa je le nekaj drugega kot »tako imenovana rastlinska ali živalska duša.« Človeška duša za nas kristjane pomeni več kot samo življenje v človeku, pomeni da v to človeško življenje, Bog daje svojega duha. Zato je človeško življenje sveto! Ta praznik to resnico prav posebej poudarja.

► Kot romar, se danes želim skupaj z vami pogovarjati z Marijo, ne učeno, ne s težko izgovorljivimi besedami in tujkami, ampak preprosto. Morda se bo komu zdela ta pridiga malo drugačna, preveč preprosta, naj bo. Tudi spremembe so lahko dobre.

Pred leti sem bil namreč v Zairu, sedanjem Kongu misijonar. Občudoval sem njihovo preprostost, te množice vernikov, ki k Bogu in Materi Božjega Sina JK prihajajo v svoji revščini, iskreno, s pesmijo in notranjim veseljem. Pa sem si rekel, tudi jaz pojdem letos na Svete gore s podobnim srcem.

►V Božji besedi smo slišali, kako je apostol Janez videl ženo, Marijo obdano z vencem dvanajstih zvezd. Mariji sem prinesel šopek vrtnic, dvanajst vrtnica, ki jih želim podariti Mariji. Vsaka vrtnica, naj bo znamenje našega razmišljanja, naših molitev, zahval in prošenj.

 

Prva vrtnica je za nas tukaj zbrane in za vse tiste, ki so se nam priporočili v molitev. Preden smo šli na romanje, so nam nekateri rekli, pa še za nas molite. Prav, vse te vključimo v našo molitev. Naj bo prva vrtnica znamenje vseh naših želja, ki jih nosimo v srcih.

 

Druga je zahvala in prošnja za vse duhovnike ter vse misijonarje.

Ko sem bil v misijonih, smo imeli tako organiziramo delo, da smo na misijonski postaji živeli skupaj trije misijonarji. Eden je bil zadolžen za vodenje postaje, vernike v središču in šolstvo. Vodili smo 17 šol (11 osnovnih in 6 gimnazij). Z državo smo imeli pogodbo. Imeli smo državne programe, inšpektorja in država je plačevala učitelje. Organizacija pouka je bila naša skrb. Ker tamkaj ni trgovin, je to pomenilo, da smo morali skrbeti za vse. Zvezke, svinčnike, tablice, kamenčke, kredo za tablo, vso razredno opremo itd… na koncu meseca smo plačevali učitelje z denarjem, ki smo ga pripeljali iz 400 km oddaljenega šolskega središča za naše šole. Starejši misijonar je skrbel za 6 vasi v bližini postaje, oddaljenih od postaje po 30 km. Eden pa je bil terenski misijonar, ki je skrbel za okrog 90 vasi. Imel je tri (nemogoče) poti po kopnem z džipom. V vaseh je ostal vsaj mesec dni brez povratka na postajo. Najdaljša pot je bila okrog 90 km, druga 70, pa še ena okrog 70 in nato še peš skozi pragozd približno 30 km. Tretja pot pa je bila malo krajša, okrog dva tedna s čolnom po reki Kongo. V vsaki vasi smo imeli katehista, ki je s svojimi ljudmi molil in jih poučeval o veri. Na potovanju je misijonar delil zakramente, obiskal naše šole, se pogovarjal z ljudmi. V vsaki vasi se je zadržal po dva dni. Toda, zgodilo se je, da eno leto nismo mogli obiskati vseh teh vasi, ker je eden od misijonarjev šel na dopust. Odsotnost obiska so ljudje zelo težko prenesli. Pošiljali so na misijonsko postajo delegacije s prošnjami: »Pridite, pridite, blagoslovite nas in našo vas … otroci ponoči ne spijo, psi tulijo vso noč…, « In ko smo zopet lahko šli, smo navadno blagoslovili vso vas. S pesmijo in molitvijo smo prehodili vas ter blagoslavljali z blagoslovljeno vodo. Nemogoče je to povedati, kako se je vas umirila. To se lahko le doživi.

Res vsaka kultura ima svoje zakonitosti. Evropska je drugačna od npr. afriške. Tako je tudi oznanjevanje Kristusovega veselega oznanila povsod prilagojeno ljudski kulturi ali kulturi naroda. Občudujem misijonarje, ki oznanjajo Kristusa v težkih pogojih. Poleg samega oznanjevanja velikokrat do skrajnih moči skrbijo za kulturni, zdravstveni, socialni ingospodarski dvig teh ljudi. Gotovo pa z enakim spoštovanjem gledam na delo duhovnikov doma. Ko o tem razmišljam, moram vedno znova reči, da imamo v Sloveniji čudovite duhovnike. Vem, niste navajeni, da o duhovnikih pri nas javno tako govorimo. Toda res je! Glejte, že dobro leto v dveh nadškofijah nimamo škofa, kar je za nas duhovnike gotovo težka preizkušnja, pa se delo na župnijah nadaljuje. Koliko zaničevanja, posmeha in napadanj moramo vsak dan slišati na račun duhovnikov, kar je gotovo boleče, pa prenašamo. Boleče je tudi, ko vidimo, da nekateri od duhovnikov omagujejo ali nas celo zapuščajo. Kako tudi ne bi bilo? Skupaj smo se pripravljali na naše poslanstvo. Spoštujemo odločitev vsakega odhajajočega duhovnika, saj ima vsakdo svobodno voljo, vendar po tolikih letih skupnega dela v Gospodovem vinogradu je težko ostati brezbrižen. Pa stopimo še korak dalje, nekateri so svoje poslanstvo omadeževali. Bog pomagaj, v vsaki družbi je tako. Greha nikoli ne zagovarjamo in opravičujemo, zagovarjamo pa kesanje in Jezusove besede: »Sedaj pa pojdi in ne greši več.«

Pot duhovnika se prepleta z Marijino potjo. Marija je svetu dala Odrešenika. Danes svetu daje Odrešenika duhovnik. Marija je ljudem rodila Božjega Sina v telesu Jezusa Kristusa,

danes ljudem rojeva Božjega Sina duhovnik v sveti evharistiji, in v oznanjevanju BB.

Dodajmo še to! Vesel sem, da so mnogi kolegi svoja župnišča prenovili tako, da ko vstopiš v vežo župnišča ali župnijsko pisarno, vate ne udari smrad po plesnobi, gnilobi in razpadajočem papirju. Razumljivo, da je to morala narediti generacija duhovnikov po komunističnem nasprotovanju veri in Cerkvi oziroma po tem, ko so v že večji verski svobodi mlajši zamenjali odhajajoče starejše duhovnike.

Tretjo vrtnico bomo Mariji podarili za Cerkev na Slovenskem.

Ne mislim govoriti o kakem težkem položaju Cerkve na Slovenskem. Saj o tem piše vsak drugi slovenski medij, tudi ne o nekaterih samooklicanih razpravljavcih, ki se včasih s svojimi mislimi, z željami in v besedah postavljajo nad vernike, ki vero prakticirajo ter jim delijo svoje nauke. Sami Cerkev zavračajo, imajo pa veliko povedati, kakšna bi Cerkev morala biti. Včasih so njihovi nauki lepi, sladki, velikokrat pa tudi čisto mimo poslanstva Cerkve.

 

Četrto vrtnico gotovo zaslužijo naši sodelavci. Naša Cerkev na Slovenskem je zelo bogata. Njeno bogastvo ni denar ali materialno premoženje, njeno bogastvo je množica zavzetih, dobrih vernikov in župnijskih pastoralnih sodelavcev. Nekateri govorijo o Cerkvi, kot da to ime pripada le nekakšnim »liderjem«. Cerkev smo vsi krščeni. Odprimo malo ta vrata v Cerkev, koga bomo tam našli. V Cerkvi so škofje, smo duhovniki, so pastoralni in gospodarski sveti, pa redovniki, bogoslovci, semeniščniki, zakonske skupine, molitvene skupine, birmanske skupine, veroučenci, novokrščenci, prvoobhajanci, birmanci, cerkveni pevci, ministranti, mladinske skupine, skavti, liturgični bralci in tisti, ki skrbijo za lepoto sakralnih prostorov, pa oratoriji, Karitas, varovanci doma ostarelih, ki se zbirajo k molitvi rožnega venca in k sveti maši, obiskovalci nedeljskih maš, redkejši obiskovalci cerkvenih obredov … Vsi smo v Cerkvi in smo Cerkev. Prosimo Marijo, naj varuje Cerkev, to mogočno vojsko svojega sina Jezusa Kristusa.

Peto vrtnico bomo poklonili Mariji za našo deželo. Ko sem 1976 leta odhajal v misijone, sem se v Belgiji 6 mesecev učil francoščine. Spominjam se, kako smo bili takrat Jugoslovani – glede na druge, prestrašeni, da bomo rekli kaj takega, kar bi lahko žalilo naše samoupravljanje in pot v raj, ki ga je vsa leta našega odraščanja učil naš takrat družbeni sistem. Ko pa sem se za vedno po 16. letih vračal domov, je pri nas že dihala NOVA Slovenija. Pogovarjal sem se z drugimi misijonarji – Belgijci, Francozi, Nizozemci …, kako je pri nas lepo in Slovenci smo pridni, pošteni ljudje, kako bo pri nas »druga Švica.« Kako je danes? Danes se predvsem oziram na Marijo, ki se je odprla Bogu, ljudem - hiti pomagati Elizabeti. Marija je imela čuteče srce in dvignjene roke k Bogu. Naj prosi za našo domovino.

Šesto vrtnico namenjam našim izseljencem. Tukaj seveda mislim na vse izseljence po svetu. Predvsem pa na izseljence iz naše Slovenije. Ko prelistavam birmsko knjigo naše župnije, vidim: »Ta dela v Švici, na Švedskem, v Nemčiji, v Avstriji, na Hrvaškem … Za vse danes prosim Marijo, naj jih varuje, naj varuje njihove družine. Nekateri imajo namreč doma že po enega ali dva otroka in jih lahko obiščejo le za velike praznike.

Sedmo vrtnico bomo poklonili Mariji za preganjane kristjane. Seveda mislimo na preganjane kristjane po vsem svetu. Pri nas v Sloveniji pa na tiste, ki moramo velikokrat pretrpeti kako zbadljivko zaradi nestrpnosti do verujočih v naši Sloveniji.  

Osmo vrtnico namenimo za naše družine. Ko govorimo o družini, se naenkrat srečamo s širokim področjem razprav in razmišljanj. Mnogi poudarjajo velike krize in se ubadajo z dolgimi statističnimi podatki o upadanju zakonskih zvez, o ločitvah, o nasilju v družinah … Mariji ne bomo naštevali vseh teh primerov. K Mariji prihajamo s prošnjo, naj varuje naše družine. Življenje v današnjem času se je v marsičem spremenilo od takrat, ko so bile naše družine vedno skupaj, ali večino dneva skupaj. Danes so člani družine skoraj ves dan, ali celo teden razpršeni. To zahteva iskanja novih načinov življenja v družini.

►Pred veroukom sem nekoč opazil, da se ena deklica joče. Sedela je na klopi pred župniščem, med tem, ko se drugi podili za žogo in jokala. Poleg nje je sedel njen brat. Vprašal sem jo: »Kaj pa je, da se jočeš?« »Ata nas je zapustil.« Malo sem se zmedel in vprašal: »Kje pa je tvoj ata?« Namesto nje je odgovoril brat: »V Mariboru pri eni …! Ampak jaz svojega atija ne dam, ne dam in ne dam.«

►Ne mislim tukaj dajati naukov, Mariji smo rekli, bomo potožili vso to trpljenje v naših družinah. Razdeli se lahko premoženje na domu, otrok pa ima samo eno srce, ki se ne da razdeliti. Mariji povejmo o nasilju v družinah, o trpljenju v družinah, o razvezanih družinah. Marija je rodila Jezusa, ga vzgojila, spremljala vse pod križ. Častimo jo kot Mater Cerkve, vsaka družina pa je Cerkev malem, kjer se vzgajamo, kujemo, molimo, pojemo, veselimo in žalujemo. Naj bo Marija varuhinja naših družin..

Deveto vrtnico bomo namenili za otroke, vse otroke, ker smo pa pred začetkom novega veroučnega leta, posebej za vse tiste, ki prihajajo k verouku in tiste, ki jih starši ne pustijo. V današnjem času se velikokrat srečujemo s mladimi starši, ki otroka ne dajo krstiti in pravijo: »Naj se sam odloči.« Velikokrat pa so takšni otroci na svoj način prikrajšani, ko se sošolci pripravljajo na prvo obhajilo, birmo in pomembne verske praznike. Pri nas imamo vsako leto odrasle, ki jih pripravljamo na krst in sprejem ostalih zakramentov. Posebej mi je ostala v spominu priprava mladeniča, ki ga starši niso dali krstiti in mu nato celo prepovedali hoditi k verouku in k maši. Pripravljal sem ga na poroko, a prej naj bi sprejel še ostale zakramente. Najino prvo srečanje je bilo prijazno, a z mojo podzavestno rezervo, češ gre ti za to, da vse na hitro opraviš. Presenetil me je z besedami: »Ne vem, zakaj so me tako kaznovali?« Brat je krščen, ostali moji kolegi so krščeni, meni pa so rekli, naj odrastem, in se sam odločim.« Rekel sem mu: »Sedaj mi pa povej vse, kar veš o Jezusu.« Takšnega znanja nisem našel pri naših najboljših veroučencih. Ko je začel govoriti, sem ga ustavil in mu rekel: »Povej mi, kdo te je vse to naučil.« »Ja, stara mama in to na skrivaj.« Prišel je dan krsta. Pričakoval sem, da se bom srečal tudi z njegovimi starši. Ni jih bilo, prišla je le njegova zaročenka in njena sestra. On je žarel od veselja. Danes Mariji izročimo vse te iskalce Boga, Jezusa Kristusa in krščanske vere.  

Deseto vrtnico darujmo za tiste, ki bodo letošnje veroučno leto sprejeli zakramente: prvo obhajilo, birmo ali zakrament svete poroke.

Enajsto vrtnico namenimo zgubljenim otrokom. Otrok je rojen da bo ljubljen in da bo ljubil. A velikokrat začuti, da ni zaželen, da ga nima nihče rad in se poda v družbo, ki ga potegne na kriva pota. Velikokrat so krive tudi razmere današnjega časa, ko so starši preobremenjeni. Ko je enkrat zabredel, ga je težko spraviti nazaj na pravo pot. Enemu takemu mladeniču sem rekel: Glej star si več kot dvajset let. Ti bi moral že imeti svojo punco, morda že otroka, tako pa boš omamljen končaj v kakem jarku. Odgovoril mi je: »Jaz vse to vem, a kaj, ko si ne morem pomagati. Celo življenje so me le pretepali. Ko so zvedeli, da sem začel jemati droge, jih ni skrbelo zame, ampak, kaj bodo pa ljudje rekli. Ko sem prišel, da bi mi kaj dali, so pred mano zaklenili vrata in sedaj sem pri kolegu, ki ima za sabo enako zgodbo kot jaz.« Bil sem vesel, ko sem slišal, da je dobil neko začasno delo. Zopet sem ga srečal in začel mi je pripovedovati, da ga ne plačujejo dovolj dobro… Pa sem mu rekel: »Drži se svojega dela in ko boš dobil nekaj denarja, si kupi kako lepo obleko, boš videl, da te bo tudi kakšno dekle rado pogledalo.« Pogledal me je in na njegovem obrazu se je pokazal smehljaj, smehljaj »češ tudi jaz sem človek.« Razmišljal sem o besedah matere Terezije iz Kalkute, ki pravi: »Tuberkuloza in rak nista najhujši bolezni, najhujša bolezen je osamljenost, biti nezaželen in ne ljubljen.«

Dvanajsto vrtnico namenjamo našim starejšim. Mati Terezija pripoveduje, da je v Evropi stopila v en dom za ostarele. Zdelo se ji je, da vsi gledajo ves čas v vhodna vrata. Vprašala je eno sestro, kaj to pomeni. Pa ji je rekla, čakajo svoje otroke, vnuke ali kogar koli, ki jih bo prišel obiskat. Danes jih darujmo Mariji.

Šopek, ki smo ga naredili bomo med pesmijo Marija pomagaj nam sleherni čas, odnesli pred Marijo.