Pridiga nadškofa Alojza Urana  na Svetih gorah 15.5. 2010

Pozdrav vsem navzočim, vsem vašim domačim in vsem našim rojakom doma in po svetu!

Spet smo se zbrali pri naši materi Mariji na eni najstarejših Božjih poti na
Slovenskem, na Svetih gorah, da ji izročimo sebe in svoje bližnje, pa tudi ves
slovenski narod. Obenem pa prosimo za razumevanje s sosedi.

Razmere v katerih se nahajamo niso lahke: globalna ekonomska kriza, ki je zajela Evropo
in našo Slovenijo, še kar traja. Vidimo, kako smo odvisni drug od drugega v
dobrem in hudem. Propadanje podjetij, brezposelnost, razkorak med bogatimi in
revnimi… Poleg tega se številne države soočajo s klimatskimi težavami, drugje z
nasiljem in vojnami. Vse to povzroča strah, negotovost in bolečino.

Reševanje teh težav je v odgovornosti državnih ustanov, raznih ekonomskih in finančnih
strokovnjakov, delodajalcev in delavcev, sindikatov in dobrodelnih ustanov.
Rešujemo posledice krize. Zato so rezultati pičli in negotovi. V ljudeh se
povečuje nezaupanje, strah in beg iz resničnosti. Marija, pomagaj nam premagati
strah, negotovost in bolečino.

Za pravo reševanje je treba poiskati vzroke. V ozadju je dolgotrajna kriza
vrednot, ki so za osebno in družbeno življenje nujno potrebne: poštenost,
pravičnost, enakopravnost, spoštljivost… Zadnji temelj pa je LJUBEZEN V
RESNICI. To je tudi naslov okrožnice papeža Benedikta XVI., ki preroško presoja
to situacijo. Človek je spregledal svoje bistvo, da je namreč duhovno-telesno
bitje; da ne živi samo od kruha, od imetja, denarja, užitkov in časti. Tudi
krivične strukture, ki povzročajo toliko trpljenja, ne nastanejo same od sebe.
Ustvarja jih človek z neodgovornim ravnanjem, s krivičnimi zakoni, ni ne
spoštujejo človekovega dostojanstva in zastrupljajo odnose med ljudmi in do
bivanjskega okolja.

Človek ni gospodar svojega življenja in sveta v katerega je postavljen, marveč njegov
oskrbnik za nekaj časa. Poleg tega je zaznamovan z nepopolnostjo in grešnostjo
iz katere se ne more sam izvleči.

Brez Boga in njegovega načrta se človek in vsi njegovi napori za razvoj prej ali
sled obrnejo proti njemu. Edino Boj je jamstvo za resnični humanizem in
celostni razvoj. Nova vizija prihodnosti človeštva je utemeljena v evangeljskem
sporočilu: človek, ustvarjen po Božji podobi, more z lastnim prizadevanjem in v
moči Božje milosti doseči dopolnitev in uveljavitev svoje človeške
istovetnosti.

    

Marija iz Nazareta je bila zaradi Božjega materinstva brezmadežno spočeta in polna
milosti. Nad njo ne greh, ne njegova senca, ne njegove posledice niso imele
oblasti. Na koncu svojega zemeljskega življenja je v Bogu zaspala, kot otrok v
materinem naročju, da bi se v Njem zbudila z dušo in telesom v nebeški slavi.
Ona je prva, ki nam vnaprej kaže prihodnost, v katero smo poklicani. Apostol
Pavel pravi: »Kakor namreč v Adamu vsi umirajo, tako bodo v Kristusu tudi vsi
oživljeni« (1Kor 15,22).

Občudujemo veličino skrivnosti, ki jo obhajamo. Pravi sveti Avguštin: »To so čudovite
reči, saj so svete; nepopisne, saj so nedoumljive; jih ne zmorejo razlagati
človeška usta, saj jih ne more izraziti človeško srce. Marija je verovala in
to, kar je verovala, se je v njej spolnilo.

Verujemo tudi mi, da bo to, kar se je spolnilo, tudi nam v pomoč« (Serm. 215,4). »Blagor
ji, ki je verovala« - je vzkliknila Elizabeta. Blagor nam, ki verujemo in s tem
dovolimo, da se Kristus rojeva v nas. »Kristusova mati je po mesu le ena«,
pravi sv. Ambrož, »vendar vse duše po veri rojevajo Kristusa. Vsaka namreč, ko
sprejme Božjo besedo, postane čista in brez greha ter poveličuje Gospoda. To ne
pomeni, da človekov glas lahko kaj doda Gospodovi slavi, temveč da je Gospod
poveličan v nas. Kristus je namreč Božja podoba in ko delamo nekaj pravičnega
in svetega, ko hodimo po njegovi poti, uresničujemo to Božjo podobo«. Zato se
danes oziramo na Marijo Vnebovzeto, da bi se od nje naučili poslušanja in
izpolnjevanja Božje besede.

Veliko darov je Marija prejela od Gospoda. Bog od nje tudi veliko pričakuje. Po njem
se bo nebo sklonilo k zemlji in se bo zemlja zazrla v nebo. Marija postane Mati
Odrešenika, soudeleženka njegovega delovanja. Podari najdragocenejše kar ima,
svojega edinega Sina, ker zaupa v Božji načrt. Zato je Bog v njej že na zemlji
uresničeval obljubo nebeške slave. Dopolnil je zmago nad smrtjo, saj jo je
osvobodil umrljivosti telesa in ji podaril popolno prosojnost, polno
uresničitev in svobodo. Marija je »žena, ogrnjena s soncem« (Raz 12,1), njeno
minljivo in borno telo je postalo svetlo in sijajno. Gospod se je »ozrl na
nizkost svoje dekle« in zdaj jo vsi narodi slavijo (Lk 1,48). Marija je v svoji
ponižnosti priznala svoje uboštvo ter pustila, da jo Božji pogled obleče s
svojo svetlobo. Prva Eva je zahtevala nekaj več, hotela je biti kakor Bog.
Utrgala je sad življenja in zato okusila smrt. Marija ne zahteva nekaj več,
ampak s hvaležnostjo priznava kako »velike reči ji je storil on, ki je mogočen
in je njegovo ime sveto« (LK 1, 49).

 

V letu DOBRODELNOSTI nas prav Marijin zgled napolnjuje z veseljem in upanjem.
Pokojni papež nam je v okrožnici Cerkev iz evharistije predstavil Marijo kot
živi tabernakelj, bivališče Boga med ljudmi. Zato Marija ni dajala nekaj od
svojega, ampak je darovala sebe popolnoma. (sv. Maksimilijan Kolbe)

Marijin Magnifikat – Moja duša poveličuje Gospoda, izraža njeno duhovnost, ki je v
resnici evharistična duhovnost. Tako nam Marijina pot kaže ves smisel našega
življenja, ki v darovanju postaja hvalnica Božje slave.

Marija vnebovzeta je zagotovilo naše večne sreče, evharistija pa pot, ki nas vodi do
cilja. Marija nam je enkrat podarila Jezusa in bila navzoča pri rojstvu
mističnega telesa Cerkve. Vendar se Jezus rojeva vedno znova v evharističnem
kruhu, ki ga delijo duhovniške roke.

Posvetimo se sedaj naši nebeški Materi Mariji!