Nagovor dolgoletnega misijonarja msgr. Antona Pačnika 15.8. 2013

(Uvod)

O kako čudovito je na tem kraju.

Ko se popotnik, romar spenja po pobočju te gore bi s psalmistom najraje zavriskal:

 

»GOSPOD, naš Gospod,

kako čudovito je tvoje ime po vsej zemlji!

Svoje veličastvo si povzdignil nad nebesa.

Ko gledam …, delo tvojih rok,

(mislim) Kaj je človek, da se ga spominjaš,

sin človekov, da ga obiskuješ?

 

Naredil si ga malo nižjega od angelov,

s slavo in častjo si ga ovenčal.

Dal si mu oblast nad deli svojih rok,

vse si položil pod njegove noge« (prim. Ps 8)

 

In tukaj na vrhu teh gora stoji cerkvica in kapele, svetišče. To so Marijine svete gore.

 

V tem svetišču smo danes zbrani na njen največji praznik, praznik Marijinega vnebovzetja. Veliko Marijinih praznikov imamo, ta praznik pa pravzaprav povzema vse njene praznike, saj povzema njeno celotno zemeljsko poslanstvo, dopolnitev zemeljskega življenja. Stari spisi bi rekli: »njeno dormicijo,« njen počitek od izpolnjene dolžnosti na zemlji in njeno vnebovzetje v večno slavo.

Kristjani zelo slovesno praznujemo ta praznik, ker je pokazatelj naše dopolnitve življenja, ki se ne konča v grobu, ampak v večni slavi pri Bogu, pri Mariji in pri svetnikih.

Morda smo na tej poti kdaj malodušni, poteptani, grešni ali celo neverni. Obžalujmo! Bog nam bo odpustil, da bomo tako s čistimi srci darovali to sveto daritev.

 

 (Nagovor)

 

1. Zahvaljujemo se Ti

 

2. Sekularizacija in laicizem

 

3. Izročimo se Materi Božji

 

  1. (Zahvaljujemo se Ti)

 

a) Živimo v času neprestanega hrupa. Ta hrup nas spremlja povsod; doma, na cestah, delovnem mestu, povsod in ves dan.

 

Ne le da je okrog nas, je velikokrat v nas, postal je del nas samih tako, da brez njega skoraj ne znamo živeti. Ko zjutraj vstanemo, ko nas zbudi, velikokrat »nadležna,« a navadno nujno potrebna budilka, moramo poslušati jutranja poročila, navodila, informacije, saj se drugače ne bomo znali usmerjati v prihajajočem dnevu. Vsa ta poročila pa navadno spremlja glasba, ki je velikokrat prav nasilna. Nas ne umirja ampak vznemirja, nekateri bi rekli: »Prebuja.«

 

Kako drugače so dan začenjale naše babice in dedki, ko sta se zjutraj prekrižala zmolila jutranjo molitev in se z božjo pomočjo podala v nastajajoči dan.

 

-         Naši mladi bodo rekli: »Ah, to je bilo včasih, danes pa je drugače.«

 

-         Gotovo je res, da je danes marsikaj drugače.

 

-         Kristjani, ki verujemo v Boga, smo poklicani, da hodimo po poti, na kateri nas vera in Božja beseda znova in znova spodbuja k ravnovesju, k pravemu odnosu do Stvarnika, stvarstva in samega sebe.

 

-         Kako smo pravzaprav lahko srečni, da živimo v času, ki nam ga je podaril Gospod. Koliko več znanja, pripomočkov, možnosti imamo, da si ustvarimo lepo življenje.

 

-         Seveda pa smo poklicani, da  smo iskalci ravnovesja in ne pomešamo Stvarnika, stvarstvo in samega sebe. Ko to pomešamo in tega nastane zmešnjava. Bodimo iskalci ravnovesja in ko bomo to ravnovesje ustvarili se bo v nas naselil notranji mir.

 

  1. Hrup okrog nas in v nas je nasprotje miru okrog nas in v nas. Človek je Božja podoba in Bog  govori v tišini.  Zato smo danes prišli na te Svete gore, ker iščemo zunanji in notranji mir. Tisti mir, ki ga daje Božji dotik naših src. Tukaj pojemo, molimo, tukaj je vse Božje. In ko se bomo poslavljali s teh Svetih gora, bomo prežeti z Božjim.
  2. Seveda boste rekli: »Ojoj, ko pa nas obdaja toliko problemov. Problemi v politiki, problemi v Cerkvi, problemi z vremenom, problemi s sosedi, problemi z otroki, problemi s šolo…

 

-         Ko sem pred 39 leti mlad 25-letni mladenič sprejemal mašniško posvečenje, me je bilo strah. Sem 9. otrok od 12-tih v naši družini. Nekateri bratje so se več ali manj iz mene za časa študija norčevali in mi na svoj način nasprotovali. V tovarni Gorenje so mi po maturi uredili službo, če bi zapustil moj študij. Takrat sem si izbral geslo: »Zahvaljujemo se ti, da smemo biti tu pred teboj in ti služiti.« »Grem oznanjat Gospodovo veselo oznanilo,« sem si rekel »in ga bom oznanjal, kjer koli bom in kamor koli me bo življenje vodilo.« Danes, po tolikih letih duhovništva, sem Bogu hvaležen, ker se mi zdi, da sem v tem življenju doživel toliko lepega, da se ne da z ničemer primerjati. Dà, pot je bila velikokrat tudi trnjeva. S hvalnicami Bogu se je velikokrat pomešal vzklik: »Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapusti.« Potem pa doživetje tistega Božjega dotika. »Saj sem s teboj, kaj se vznemirjaš…«

 

-         Življenjska pot me je vodila tudi v misijone v Kongo, kjer sem po 16. letih omagal (zaradi slabega zdravja) in se vrnil domov.

 

-         In danes doma, ko se usedem pred TV ekran, kaj vidim: »Problemi v politiki, problemi v Cerkvi, problemi z vremenom, problemi s sosedi, problemi z otroki, problemi s šolo, problemi z vrednotami… Poleg tega, se vsak dan srečujem s problemi z veroukom, mladino, s pevskimi zbori, z ministranti, župnijskim svetom… Tudi danes si moram velikokrat ponoviti: »Zahvaljujem se ti, da smem biti tu pred teboj in ti služiti.«

 

-         Morda je kdo pričakoval, da bom danes kaj več govoril o polomu gospodarstva v mariborski nadškofiji, odstopu nadškofov... Danes je praznik, je dan veselja, saj smo zbrani pri naši Materi Mariji. Ne bomo danes razpredali o tem. Gotovo je za nas vse to zelo boleče. Marija nas poziva, da ostanemo otroci vere, upanja in ljubezni. Da ostanemo zvesti Cerkvi in sv. očetu. Da imamo radi našo Cerkev, saj je vendar naš dom, saj smo otroci tega doma. Bodimo kritični do tega, kar trosijo mediji. Ne delajmo prehitro zaključkov. Stvari niso dorečene in njihova rešitev je zapletena. Molimo za sveto Cerkev. Bodimo pripravljeni za Cerkev tudi trpeti. Trpeči Job v Svetem pismu pravi: »Če smo dobro prejeli od Boga, zakaj hudega ne bi sprejeli?« (prim. Job 2,10)

 

-         Ne dvomim, da smo ravno mi, verniki današnjega časa poklicani, da te težave sprejmemo na svoja ramena in rečemo: »Zahvaljujemo se ti, da smemo biti tu pred teboj in ti služiti.« Človek, ki zna sprejeti nase čas, ki v njem živi, okolico, ki ga obdaja, veselje in težave, ki ga spremljajo, na koncu lahko rečemo: »Samega sebe,« je zrel človek. Toliko bolj smo k tej zrelosti poklicani mi, ki nam Bog govori: »Saj sem z vami, ne bojte se!

 

  1. (Sekularizacija in laicizem)

 

- Ko tako nosimo »težo dneva,« se oziramo okrog sebe in gledamo naprej. V naši Cerkvi na Slovenskem je veliko lepega in pozitivnega. To znova in znova ugotavljamo.

 

V Evropi in seveda tudi pri nas krščanstvo doživlja veliko spremembo. Imenujemo jo sekularizacija in laicizem. V našem okolju krščanska vera ni več samoumevna in jo zato mnogi poskušajo izriniti iz javnosti. Nima več javne podpore, podporo dobimo le še v manjših občestvih in svojim osebnem premišljanju. 

 

 Nekoč se je večini ljudi zdelo samoumevno, da se v nedeljah in praznik udeležimo svete maše. Pa tudi obhajanje naših največjih praznikov, kot npr. velikonočnih praznikov, božičnih praznikov, itd. je bilo samoumevno. Danes mnogi te praznike v neki obliki praznujejo kot ostanek neke tradicije, a več ne vedo prave vsebine. Danes ta tradicija ne zadošča več, ampak je potrebno, da se srečamo s Kristusom. Kaj to pomeni? Da Kristusa odkrijemo, poznamo in sprejmemo. Otroci spoznavajo Kristusa že v družini pri starših, nato pri verouku, odrasli in seveda tudi otroci pri nedeljski maši, pri branju Svetega pisma, branju verskih knjig, publikacij in revij.

 

-         Pri verouku se srečujemo z velikimi problemi, ker mnogi starši še pošiljajo otroke k verouku, a sami vere ne prakticirajo in o njej ne govorijo. Otroci so nekaki »verski samorastniki,« dokler ta vera, kolikor si jo uspejo zgraditi,  ne usahne.

 

-         Cerkev v Sloveniji se je podala na pot pastoralne obnove Cerkve na Slovenskem. Eno leto smo po župnijah v ŽPS preučevali priročnik pod imenom PRIDI in POGLEJ. V prihodnjih dveh letih bomo preučevali priročnik z imenom K IZVIRU, ki ima vsebine: Moja osebna poglobitev vere in poglobitev vere v naši župniji, mesto Božje besede v mojem življenju in v župniji, moja osebna molitev in molitev v župniji…

 

-         Našteli smo le nekatere teme. Cerkev na Slovenskem se res srečuje s posebnimi problemi. A glejte, veliko lepega se dogaja v naši Cerkvi. Nikar se ne obešamo samo na pomanjkljivosti. Je živa Cerkev, polna zavzetosti in želje po izpolnjevanju svojega poslanstva.

 

-         Pri verouku se naši birmanci učijo: »Cerkev vodi Jezus sam po Svetem Duhu.«  Cerkev je postavljena na skalo. Je pa res, da je Cerkev dana v roke ljudi. Tako, da lahko rečemo: »Cerkev vodi Jezus Kristus sam, po Svetem Duhu po rokah ljudi. Ljudje pa smo ranjeni s posledicami izvirnega greha in zato nepopolni.

 

-         V Afriki, sem pomagal graditi afriško Cerkev. V vodstvu te Cerkve sem srečeval nekatere duhovnike domačine prave svetnike. Pa tudi nekatere druge »hude grešnike.« Ker Cerkev vodi Jezus sam po Svetem Duhu je peklenska vrata ne bodo premagala, pa četudi je dana v roke nepopolnim ljudem.

 

  1. Izročimo se Materi Božji

 

Rad imam zgodbo Anzelma Gruna  iz knjige Mir srca, o človeku, ki je zagledal svojo senco in začel teči pred njo. Vsakič, ko je dvignil nogo, mu je senca sledila. Tekel je in tekel, dokler se ni zgrudil. Bilo bi dovolj, da bi stopil pod kakšno drevo in senca bi izginila.

 

To drevo, ki zbriše sence, je za Nas kristjane Mati Marija. Marija je varuhinja našega naroda. Kolikokrat smo se že znašli v ne izhodnih težavah. A Cerkev je zopet zaživela, se pomladila in ostala luč sveta in sol zemlje. 

 

Prihiteli smo pod senco Matere Marije. Ona, ki je ni premagal ognenordeč zmaj, njo, ki jo bodo vedno blagrovali vsi rodovi, njo, ki jo je Kristus, prvina vseh, ki so zaspali vzel v nebeško slavo, Ona nam bo prisluhnila, nas bo potolažila, nam bo pomagala. Amen