SPOMIN IZ OČETOVEGA NAROČJA

Bilo je nekako pet let po končani drugi svetovni vojni in prav toliko sem jih imel tudi sam. Spomin si je sproti doživetja v moji mladi glavici.

Dan je bil lep, sončen – še več, bil je Marijin praznik. Po kamniti stezi, ki je vodila po gozdu do vrha hriba k Marijini božjepotni cerkvi Svete Gore nad Sotlo, se je vila nepretrgana vrsta romarjev. Strma in naporna je bila pot do svetišča, a vendar se je ni ustrašila še tako zgarana in utrujena kmečka duša. Tudi naša družina je bila med množico, ki je napolnila to veliko romarsko cerkev.

Med mašo so me oče dvignili in držali v naročju, da sem gledal proti oltarju, vmes pa seveda tudi levo in desno.

Ko je po cerkvi zadonela Marijina pesem, sem opazil, da je marsikateri starejši osebi drsela solza po licu.  V mojem majhnem otroškem srcu so se mi zasmilili. Z začudenjem sem jih opazoval in kot otrok nisem mogel doumeti, zakaj so ob petju tudi solze v očeh. Gledal sem vneto v te zbite in zgarane obraze romarjev, ki so peli z solznimi očmi, da so se mi vtisnili v trajni spomin.

Nekoliko nižje od cerkve so bile stojnice. Tudi tam je bilo ljudi, saj je marsikdo želel kupiti otrokom, ali sebi, kakšno podobico.  Za trenutek smo se ustavili na grebenu, od koder mi je bil odprt razgled po množici in stojnicah. Kot strela iz jasnega je pridivjalo od strani nekaj mož v sivkasto-plavih oblekah in z gumijastimi palicami v rokah. Zagnali so se proti množici in začeli udrihati po nedolžnih ljudeh.

Mati so kriknili:

»Bežimo, bežimo!« in prijeli za roko brata in sestro. Mene, kot najmlajšega, pa so oče dvignili v naročje in hiteli smo za ostalimi proti gozdu.  Iz očetovega naročja sem gledal pretepanje zbeganega ljudstva in razmetavanje stojnic, vse dokler se nismo skrili med drevjem.

Doma ni nihče govoril o tem, kar smo doživeli, zato tudi sam nisem upal vpraševati nikogar.

Leta so hitela. Otroštvo je ostalo za mano, a spomin na ta Marijin dan, mi je ostal še svež iz tiste rosne mladosti. Z leti sem doumel, zakaj so ti preprosti kmečki ljudje, ki so prestali vojno vihro, jokali, kadar so peli Mariji. Zdaj sem vedel odgovor na nemo vprašanje: kaj sem videl iz očetovega naročja med begom proti gozdu.