Nagovor spirituala Vladimirja Bizjaka 15. avgusta 2011

»Blagor ji, ki je verovala« (Lk 1,45) Leto vere … ali leto obupa, žalosti in strahu pred prihodnostjo.

Nekateri potrebujejo veliko vere, da sploh še ostanejo v Cerkvi… slovenski škofje na današnji praznik po največjih Marijinih svetiščih navadno odpirajo velike teme. Letos vabijo predvsem k zvestobi in okrepitvi pripadnosti Cerkvi, ki jo Marija predstavlja kot mati in pra-vzor vsakega vernika in celotne Cerkve. Omenjajo tudi boj med ženo, ki predstavlja Cerkev iz zmajem, ki jo napada.

Ne bi rad odpiral polemike, vendar v zadnjih časih se slovenski vernik s Cerkvijo skoraj več srečuje preko medijev kot v domači župniji. Zmedeni smo tudi duhovniki, ko nas o naših domačih stvareh obvešča Požareport. Kako bi se vi počutili, kot če bi bili iz časopisa ali po tv informirani o premoženju vašega očeta ali če bi vas na tv poročilih obvestili o skoku čez plot vaše žene? Komu naj verjamemo? Ali se samo nekdo z nami igra? Naj škof zaupa Vatikanu? Naj duhovnik zaupa škofu? Naj vernik zaupa svojemu župniku? Naj neverni ali drugače verni zaupajo vam vernikom? Ali si ti kot vernik verodostojen Kristusov predstavnik? Ali sem jaz, ali je škof? Ali Cerkev v naši lepi deželi – od zadnjega vernika tam pri Cerkvenih vratih do škofov – s svojim življenjem in besedo podoba Marije h kateri se danes oziramo?

Živimo v časih, ko ne vemo, če se lahko zanesemo na firmo v kateri delamo, na banke in prihranke, na politike in državo, na EU, na €? Vse je v zraku in glej ga zlomka, še Cerkev nima mira. Kdo ali kaj napada Cerkev? Ateisti, komunisti, prostozidarji, homoseksualni lobiji? Skozi vso zgodovino Cerkve je bil naš največji sovražnik samo eden – lastni greh – tvoj, moj, škofov! Največ škode nam ni naredil ne Neron, ne Luter, ne Marx, ne Hitler, ne Tito, ampak tvoji in moji grehi. Notranji sovražnik je najhujši. Sam hudobni duh je bil notranji sovražnik, saj je bil eden izmed angelov, Juda je bil Jezusov notranji sovražnik.

Zloba v našem srcu je naš največji sovražnik! Marija je zmagovalka nad tem sovražnikom. Nikoli mu ni podlegla, zato je bila vredna biti Božja mati, zato je bila vredna z brezmadežno dušo in telesom iti k Bogu, ki je čista luč in brezmadežnost, popolna svetost, neskončna pravičnost in neskončna ljubezen.

Ko smo danes prišli k njej, nam je pogled dvignilo nad vse naše vsakodnevne zdrahe in zmedo. Ob njej se nam razjasni, ob njej zopet spoznamo, kaj je bistveno. Greh in tema, ki jo hudič in naša lastna zloba kuha v Cerkvi in v svetu se razkadi.

Vemo kam se naj obrnemo! Pri njej je še čistost, je še zaupanje, je še vera in ljubezen. V Cerkvi najdemo Njo in Jezusa. Najdemo tudi grešne vernike, duhovnike in škofe – in lastno grešno bitje. Toda če se ustavimo zgolj pri tem, nismo še nič dojeli. Cerkev je grešna zaradi nas in sveta zaradi Boga, ki v njej deluje. Naš notranji sovražnik hoče, da napihujemo grehe drugih ljudi, se vrtimo okrog lastnih in da nikoli ne pogledamo gor, kjer je rešitev!

Marija je rešitev, ker je žena, ki se ni zapletala v lastni greh, zlo in se ni ukvarjala z grehi drugih, pač pa je skrbela za:

Vero – blagor ji, ki je verovala. Vera v Boga, v rešitev, v dobro. Zanesla se je na Božjo besedo. Ni dvomila, ni se pohujševala, ni odpadla. Ostala je zvesta Bogu in Cerkvi (apostolom).

Upanje – ni obupala, kljub temu, da je bila tema, da so vsi okoli nje grešili, da so ji ubili sina, da je izgubila vse. Borila se je.

Ljubezen – srca ni prepustila sovraštvu, zameri, maščevalnosti, vztrajala je v dobroti, kljub vsemu zlu, ki se je zgrinjalo nanjo.

DBS. Rešitev je v spreobrnjenju. Nikoli ni bila drugje. Zato je v vsaki Cerkvi spovednica. Tam se otresemo notranjega sovražnika. Iskreno kesanje mu vzame moč, vera in pogled kvišku, k Mariji in Jezusu v obhajilu pa nam daje vztrajnost in notranjo moč, da smo jima podobni.

Nihče naj nas ne zmede v teh časih, ko bi radi vrednote postavili na glavo. Naš cilj so nebesa. Pogled k Mariji, ki je že tam, nam bo razbistril um: Ni namreč dovolj, da vzgojimo uspešne otroke, ampak dobre in verne otroke, ki se bodo dosegli nebesa. Ni dovolj, da zaslužimo in preživimo do smrti, ampak da delamo dobra dela in se zveličamo. Ni dovolj, da se zabavamo in imamo fajn, ampak da se trudimo in tudi trpimo, se postimo in delamo pokoro za svoje grehe in grehe drugih. Ni dovolj, da vidimo grehe drugih, ampak da predvsem vidimo svoj greh in se spreobračamo. »Naj stane kar hoče, nebesa morajo biti naša.«

Marija, pomagaj nam pri tem prizadevanju in naj bo naša posvetilna molitev iz iskrenega srca.