ZGODOVINSKA POT DO DOMA

Gladka cesta me je vodila med valovito pokrajino in kmečkimi domačijami skozi vasi: Dekmarca, Srebrnik Hrastje, Ples proti Bistrici ob Sotli. Ob cesti proti Bistrici stoji kužno znamenje iz leta 1740.

Od daleč se mi je odpiral pogled na gorovje Orlice, v ozadju Bistrice.  Na enem od hribov Orlice, v Zagaju, so Svete Gore, Marijina božjepotna cerkev. Prvič je omenjena leta 1265. V sami bližini cerkve je več kapelic; ena od njih kapelica Svetega Jurija, sega celo v 9. stoletje. Nekoliko nižje od cerkve je kapela Božja noga, kjer se romarji pogosto ustavljajo. V njej je razpelo in izpod Jezusove noge izvira studenec. Romarji pripisujejo vodi čudodelno moč. 

Pot me je pripeljala v središče trga Bistrice. Prvotno se je imenovala Leskovec, pozneje Šempeter, oziroma Sveti Peter pod Svetimi Gorami, in po drugi svetovni vojni Bistrica ob Sotli. Ime Šempeter pa je še vedno v rabi med ljudmi Obsotelja. Farna cerkev Svetega Petra se razlikuje nekaj let v starosti s Svetimi Gorami.  Ima kar lepo število hiš oziroma zgradb, ki imajo slikovito zgodovino. Sem spada tudi stavba stare šole v katero smo hodili otroci iz vseh raztresenih vasi okrog Bistrice. Zgrajena je bila leta 1895, kar precej mlajša od drugih stavb v Bistrici. Šola še stoji, vendar pa ne služi svojemu namenu od leta 1979, ko so ob njej zgradili moderno, novo šolsko poslopje.

Zavil sem na nekoliko ožjo, a še vedno lepo asfaltirano cesto. Ta me je vodila v mojo domačo vas Kunšperk. Na sproti Bačekove domačije sem za trenutek obstal. Le nekaj metrov od ceste je še vidno znamenje - kip Matere božje, sklesan iz kamna. Ker so nekoč tu bili kamnoseki, so kip verjetno postavili domači sami.

Nadaljeval sem pot, ki se je vila med hišami. Nekaterih zob časa ni okrušil. Najstarejša od vseh v vasi pa je prav gotovo Kravaričeva domačija, zanjo skrbi Zavod za spomeniško varstvo. Hiša je zgrajena iz brun, ometana z blatom in prepleskana. Krita je z slamo. Kolikim rodovom je dala topel dom, ni točnega zapisa. Toliko se ve, da je od gospodarja, strica Joža, ki so že sami nosili sedmi križ, niti stari oče, ni vedel kdaj se je hiša gradila.

V tej hiši je zagledala luč sveta tudi moja tašča, kateri je pozneje, kot skrbni materi in kmetici, življenje teklo v vasi Ples. Stričev sin Jože si je pozneje zgradil novo hišo in tako je stara domačija ostala prepuščena času. Obnavljanje in popravljanje stare hiše, mora biti po pravilih Zavoda za spomeniško varstvo. Podreti se ne sme, a za popravilo je Zavod dokaj skromen s pomočjo.

Nekaj metrov od hiše je kapela, ki nosi ime - Kravaričeva kapela. Kapelo so dali postaviti starši strica Joža v zahvalo za uslišanje prošnje. Kapela je bila zgrajena po rojstvu strica Joža. Marijin kip je bil pripeljan iz Avstrije. Med drugo svetovno vojno so bili prebivalci spodnje Štajerske, predvsem Obsotelje, preseljeni v nemška taborišča. Tudi Kravaričeva družina je bila na tem seznamu. V tem času so Nemci v njihovo hišo in tudi v nekatere druge, naselili Kočevarje.

Po vojni pa je bila kapela z Marijo v spotiko občinskim gospodom. Zahtevali so, da se kapela podre, ali vsaj Marijin kip odstrani. Trikrat so prišli do strica z ukazom, da mora kapelo podreti. Vsakokrat so stric odločno in brez strahu odgovorili:

»Jaz je nisem z gradil in je ne bom podiral!«

Ker gospodje niso imeli uspeha, so pustili strica in kapelo pri miru. Pri tej kapeli pa je bilo dolga leta žegnanje velikonočnih jedil.

Podal sem se proti zadnjemu kupčku vaških hiš, ki ga loči presledek; s spodnje strani ga ovijajo njive, gorovje pa je preraslo z bukovim gozdom. Na sredi poti sem obstal. Na levi, kjer cesto prečka poljski kolovoz, stoji razpelo. Med vaščani je ohranjeno ime:  križ v Starem grabnu, vendar pa zanj skrbi družina Rajtarič - pozneje Vahtarič. Ustna izročila pričajo, da križ sega celo v 17. stoletje. Slovenski kmečki človek je križ najraje postavil na križpotja in tudi tam, kjer pot ni bila povsem pregledna ali varna.

Cesta me je pripeljala na Reber. Razgled se mi je odprl po dolini, kjer se vije reka Sotla in ravna črta železnice med mozaikom obdelanih polj in travnikov.  Narava je bila kot pravljica.

Duša je pila čudovito lepoto domače vasice. In tam zadaj, na drugi strani Sotle, Hrvaško Zagorje.

Pri izlivu Bistrice v Sotlo se prične vas Ples, ki se razteza ob vznožju hriba vse do vrha. Hrib je sončne lege, zasajen z vinogradi, imenovan Vina Gora.  Na vrhu, med vinogradi, je cerkvica Sveti Križ, iz leta 1607. Na prvotnem, malem zvonu, je bila letnica 1598. Sveta maša je samo dvakrat v letu; za Vnebohod in na Zahvalno nedeljo.

Za pol kroga sem se obrnil. Pred mano je bilo valovito gorovje. Med gozdnim drevjem je bilo le bežno videti ostanke razvalin kunšperskega gradu.  Iz leta v leto se sledi zmanjšujejo za tem nekdanjim mogočnim gradom. Zgodovinski viri o gradu pišejo kot začetek leto 1174. V letu 1573 je bil kmečki upor. Grad je začel propadati v začetku 18. stoletja.

Počasi sem nadaljeval pot, ki me je vodila med hišami nekdanjih sosedov. Marsikaterih domačij ni več. Na istem mestu stojijo moderne, lepe stavbe. V mojem srcu pa je ostala domača vas taka, kot sem jo pred leti zapustil. Ustavil sem se pred svojo drago domačo hišo.»Da, tu si, kraj moje mladosti. Čas te je spremenil, kot tudi mene, srce pa je ostalo isto, kot si ti ostal v meni,« mi je v duši narekovalo.

Naredil sem nekaj korakov po domači dišeči travi.  Na mestu, kjer sem stal, je nekoč bila cerkev Svetega Jakoba. Cerkev je verjetno bila nekoliko mlajša od gradu, vendar pa jo že leta 1257 omenja kunšperski dekan. Od zidov cerkve ni ostalo sledi. Ostal pa je leseni kip Svetega Jakoba, ki je shranjen še danes v župniji Bistrica.

Naša hiša ima vse štiri vogale zidane s klesanim kamnom, ki so verjetno ostanki cerkve, ali gradu. Tudi nekatere druge starejše vaške hiše imajo v zidovih nekaj teh zgodovinskih ostankov, med njimi botrov skedenj pri Lenarčevih.  Hiša mojih sosedov – Bošnarjevih, je dosegla visoko starost. Druga najstarejša v vasi iz časov brun. Še vedno pa je vseljiva.

Ponovno slovo od domačega kraja. Vse sem si odnesel s sabo v daljno Avstralijo: stare zapiske, dragocene spomine, ki so oživeli na poti domov. Kot najdražje bogastvo jih hranim; kot hranim vse, kar mi oživi vez s Slovenijo; kar me nevidno, a močno povezuje z domačo vasico.